Zmaga Italije na Euru 2020 je odraz širšega okrevanja

Od Jasona Horowitza

Izbruh popolnega veselja – hupanje avtomobila in trobljenje ter pokanje ognjemetov in objemanje, toliko objemov – v nedeljo v Italiji po tem, ko je njegova nogometna reprezentanca premagala Anglijo in osvojila evropsko prvenstvo 2020, pomenilo izjemen preobrat, pa ne šele pred kratkim. oblegana skupina, ampak tudi za nedavno oblegano državo.

Če pa Italijan zdrobi, neizprosna in neverjetno neporažena reprezentanca bo dvignila razpoloženje v državi po številnih zaporah in neizmernem trpljenju, ki ga je povzročila brutalna pandemija, bil je le zadnji znak narodnega preporoda.

Prav tako v nedeljo je Matteo Berrettini postal prvi Italijan, ki je igral na prvenstvu posameznikov v Wimbledonu. Malo prej, kot se je pojavil na sodišču, Papež Frančišek je prvič po veliki operaciji debelega črevesa pokazal svoj obraz. Maja je na Pesmi Evrovizije zmagala rimska rock skupina Maneskin. In 21-letni Khaby Lame, blizu Torina, ima enega najbolj spremljanih računov na TikTok na svetu.

Na italijansko bogastvo se gleda tudi realno, in ne le simbolično.

Do tega je državo februarja pripeljala politična kriza, da se znebi vlade premierja v težavah in dovoli pristop Maria Draghija, nekdanjemu predsedniku Evropske centralne banke, katerega izjemen mednarodni status je pomagal dvigniti Italijo iz malega igralca na evropskem prizorišču v gonilno silo. Več kot polovica države je bila cepljena proti restavraciji, bary, parki in plaže so se ponovno odprli. V okviru obsežne reševalne operacije za koronavirus v Evropi se v državo usmerjajo milijarde dolarjev. Splošna popravila, ki so včasih veljale za nepredstavljive, vključno s krčenjem paralizirajoče birokracije, danes zdijo verjetne.

Te temeljne spremembe bi lahko Italijo postavile v močnejši položaj v primerjavi z njenimi evropskimi sosedami, v kateri vladata politična negotovost in napetost, ampak nič ne združuje države, navadne nervoze se sploh ne dotika, kot velika zmaga nacionalnega nogometa.

Neočitni kriki nedeljske noči, navijanje za zmago Leonarda Bonuccija v drugem polčasu in Gianluigija Donnarumme, ki je ubranil dve streljanju enajstmetrovk, njegovi kriki z rimskih balkonov, Bergamski trgi in sicilijanske obale so se vrnili v izraze olajšanja in življenja.

Že pred tekmo je bila država animirana. Finale Wimbledona, v kateri je Berrettini lahko odnesel uveljavljenega Novaka Đokovića, je bila ogrevalna faza glavnega dogodka. Natakarji in natakarice, njihovi obrazi pobarvani z italijanskimi barvami, navijačem, ki so mahali z italijanskimi zastavami, so točili obilne količine piva.

Kino na prostem v rimskem okrožju Trastevere je prekinil redno programsko opremo ("Popoln dan" Ferzana Ozpetka) iger in udeležba je bila precej večja in na trg se je zgrnilo na tisoče ljudi. Navijači so preplavili velike trge, nune so stale pred televizorji, družine pa so se založile z zastavami in hupami.

»Rojena je bila dne, ko je Italija zmagala na svetovnem prvenstvu,«je rekel 52 -letnik Carlo Alberto Pietrangeli o 15 -letna Ester Aquilani, ki je imela na ramenih obešeno zastavo. Prav tako njen bratranec Lorenzo Ciurleo (12), ki do finala zaradi strahu ni hotel mahati z zastavo, da bo prineslo smolo.

“Če smo izgubili,” je rekel požirajoč.

Vendar so izgubili, česar pa niso storili, in če je kdo pričakoval, da bo naslednje dni spal, v bistvu bi lahko pozabil na to.

Če pretekla praznovanja, zadnja zmaga ekipe v svetovnem pokalu v tem letu 2006, na ravni decibelov so se ujemali z nedeljskim veseljačenjem, niso imeli čustvenega podtoka in zadrževanega razočaranja.

“Reprezentanca je simbol države, ki je vedno znal v težkih trenutkih, kako spet vstati,” je pred začetkom turnirja in takrat povedal trener ekipe Roberto Mancini, ko je bila Italija še v blokadi.

To je izjemno, da je italijanska nogometna reprezentanca državi pokazala, da lahko pride k sebi, odprašiti in preseči ostalo Evropo.

Ob koncu leta 2017 v Italijo prvič po 60 ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, ki je štirikrat zmagala. "Narodna sramota" in "Apokalipsa", naslovnice v državi, kjer je igra tako osrednja za njeno nacionalno identiteto in kjer je ponižanje ustvarilo eksistencialno krizo. Nekaj ​​mesecev kasneje je protievropska koalicija nacionalistične stranke Liga Mattea Salvinija ter populističnega in protiustanovnemu Gibanju petih zvezd izbrala Giuseppeja Conteja za vodenje države., malo znani profesor prava.

Sledila so leta politične drame, pogosto osupljive nesposobnosti, ugajanje Donaldu Trumpu in grožnja Evropski uniji. Koalicije so se zamenjale, a Conte je ostal in potem, februarja 2020, prvi večji izbruh koronavirusa na zahodu je izbruhnil v severni Italiji, spreminjanje delov države v morilišče, gospodarstvo je bilo ohromljeno in veliki deli vsakdanjega življenja izgnani – vključno z nogometnimi stadioni – zapreti.

V času Draghijeve vlade je prejela cca 58% Italijani vsaj en odmerek cepiva in njegovi vladi so se pridružili nacionalisti in sile proti establišmentu v državi.

prej, saj je ekipa domov prinesla naslov, Draghi je skušal pripeljati prvenstvo v Rim.

Prejšnji mesec si je prizadeval za prestavitev finala z londonskega stadiona Wembley zaradi izbruha različice delta.. V ne tako subtilni raziskavi britanskega premierja Borisa Johnsona, ki je podpiral brexit, Draghi je predlagal prestavitev finala v »državo, kjer novih okužb s koronavirusom ni v porastu".

(KONEC NEOBVEZNE OMEJITVE.)

A nihče zares ni pričakoval, da bo Italija s svojo večinoma mlado in neizkušeno ekipo igrala finale na Wembleyju, kjer je Mancini med svojimi igralskimi dnevi izgubil finale evropskega pokala 1992 s svojo ekipo Sampdoria proti Barceloni.

Kljub temu pa kapetan ekipe, izkušeni branilec Giorgio Chiellini, je opozoril, da ima ekipa "kemijo", kar je "neke vrste čarovnija". In ker je ekipa zmagovala, začelo verjeti vse več Italijanov.

Po mučnih enajstmetrovkah in skoku s hriba Donnarummu, ki je Italijo naredil za prvaka Evrope, Angleški navijači niso mogli verjeti.

Moška ekipa ni zmagala 55 letih velikega prvenstva ali sploh ni bil v velikem finalu, toda ta ekipa je obetala, mladi in raznolikost ter družbena zavest in se zdi, ki odraža kompleks, večkulturna Anglija, ki se je včasih izgubilo v plemenskih razpravah. nad Brexitom. Ekipa je združila državo, ki večino zadnjih 4 in se je pol leta prepiral sam s seboj zaradi prekinitve z Evropsko unijo in večino zadnjega 15 mesecev zaradi zaprtja zaradi koronavirusa.

Kraljica Elizabeta II., Ki ima 95 leta, je v pismu spomnil vodja ekipe, da je bila prej 55 leta pri roki, predstaviti svetovni pokal svoji predhodnici. Po tem prvenstvu se jih je rodilo več kot 70% prebivalcev Združenega kraljestva. In še veliko jih bo rojenih prej, ko začnejo niz porazov.

Solze so odplavile angleško zastavo, 25 -letna Rosie Mayson, ki si jih je narisala na obrazu.

“Uničena sem,” je rekla v Londonu, “nismo ga prinesli domov.”

Veterani propadlih angleških upov so skušali potolažiti mlajše privržence. “Ne bodi žalosten,” je rekel petdesetletni James Mcdonall skupini angleških najstnikov. “To je tipična angleščina: upati in nato izgubiti na enajstmetrovke na deževen dan.”

Navijači v Rimu niso potrebovali tolažbe. Strgali so si srajce, na prsih pa so pokazali italijanske zastave. “Da povoham mojega.” Da povoham mojega, « so vzklikali v krogih, njihovi obrazi pa so bili osvetljeni z modrimi ognjenimi palicami. “Smo prvaki Evrope.”

Po romskih ulicah s številnimi vzpenjajočimi semaforji je tekla reka navijačev, smeti in ramena drug drugega. Avtomobili, ki so trobili, so zamašili ulice, kot bi šlo za veselo zaprtje. Ohňostroj osvetlil mesto, ki ne spi.

“To je nekaj najlepšega v mojem življenju,” je rekel 20 -letni Daniele Pace v modrem dresu italijanske reprezentance in zastavico okoli bokov. “To je najboljše, kaj se nam lahko zgodi po covidu” Rekel je, da je bila zmaga proti Angliji »še boljša. Sploh niso del Evropske unije. “

Vlada je bila nekoliko bolj diplomatska.

Draghijeva tiskovna služba, navadno trezen, poslal izjavo z zeleno, bele in rdeče italijanske barve s tem, da bo premier ekipo sprejel v ponedeljek v svojem kabinetu, "da se jim zahvali v imenu celotne vlade".

Kot je slavila cela Italija, ekipa je blestela na igrišču, kjer se jim je pridružil Berrettini, Finalist Wimbledona.

Bonucci je zmago označil za "uresničitev sanj". Rekel je, da misli Anglija, da bo šel pokal domov, vendar se je namesto tega odpravila v Rim. “Smilijo se mi,” je po tekmi povedal za italijansko televizijo. “Toda Italija spet daje lekcijo.”